Ali rastlino boli, ko jo jem pri živem telesu?
Človek je čutno bitje. Brez čutil nima vpogleda v svet, ki ga obdaja. Ne ve kaj se v svetu dogaja, ga ne sliši, ne vidi, voha, okuša in občuti. Je dobesedno sam s seboj. Zelo ranljiv in lahek plen predatorjev in naravnih nesreč. Zato imamo simpatijo do vseh tistih organizmov, ki občutijo svet enako kot mi. Do živali prav posebej. Rastline, insekti, bakterije so v drugem svetu. Pa poglejmo, če je tako občutenje sveta upravičeno.
O rastlinskih čutilih v splošnem vemo bolj malo. Rastlinska nevrobiologija je zelo mlada veda, stara vsega kakšno desetletje. Pa se izkaže, da imajo rastline v primerjavi z živalsko neurobiologijo vsaj na molekularnem nivoju praktično vse kar je potrebno za oživčenje. Imajo akcijski potencial, imajo membranske kanalčke, ki jih regulira električna napetost, imajo vezikularni transport neuro prenašalcev in ostale celične neuronske komponente.
Prvi, ki je resno eksperimentiral z akcijskim potencialom je bil Alexander Von Humboldt, ki je na prehodu iz 18. v 19. stoletje pokazal, da bioelektrična narava rastlin in živali temelji na istih principih. Pa se je to znanje zaradi odkritja rastlinskih hormonov bolj ali manj pozabilo naslednji dve stoletji.
Pri rastlinah sta dva načina kako električni signal potuje: hiter akcijski potencial (podobno kot pri živalih) in počasno valovanje električnih potencialov. Pri obeh zasledimo začasno depolarizacijo membrane, ki ji lahko čez določen čas sledi nov signal. Pri akcijskem potencialu je potreben padec napetosti na membrani pod določeno kritično mejo, medtem ko je pri počasnem valovanju potencialov potrebna hitra sprememba turgorskega tlaka rastlinske celice. Hiter akcijski potencial rastlin je on/off mehanizem, ki omogoča doseganje visokih amplitud akcijskega signala z začasnim zapiranjem P-tip H+ ATPaznih kanalčkov. S pomočjo počasnega električnega valovanja potencialov pa je možno doseči fino uravnavanje amplitude neuronskega signala.
Razmišljanja in občutenja si pri človeku ne moremo zamišljati brez metabolnih neuroprenašalcev kot so acetilholin, kateholamin, histamin, serotonin, dopamin, melatonin, GABA in glutamata, ki omogočajo gibanje, vid, dotik, občutenje, procesiranje informacije, spomin in razvoj. Vse tisto, kar običajno pojmujemo kot občutje. Rastline imajo tudi neurotransmiterje (acetilholin, glutamat, melatonin, seratonin). Vemo da so te molekule ključne za nevrobiologijo rastlin, vendar je njihova podrobna vloga pri nevroprenosu še nekoliko nejasna.
Zaenkrat možganov pri rastlinah ne poznamo. Vendar pa neuro sposobnosti, ki omogočajo rastlini preživeti in občutiti okolje niso po svojem obsegu in funkciji nič manjše. Neurobiologija omogoča rastlini uravnavanje citoplazmatskega nivoja kalcija, peroksidacije, dihanja, fotosinteze, floemskega transporta, fototropizma z modro svetlobo, začetek cvetenja, uravnavanje fotosinteze in dihanja po oprašitvi, prepoznave napada herbivora in hitrega obrambnega odgovora. To so ključni procesi, ki rastlini omogočajo preživetje in reprodukcijo.
Za razliko od živali, ki lahko kadarkoli pobegne, ko se približa nevarnost, je rastlina prikovana na isto lokacijo. Rastlina nima te možnosti, da se odloči ali naj ostane ali gre. Groza, ki jo občuti žival ob pogledu na predatorja ali pretečo nevihto je izjemna in omogoča beg ter črpanje zadnjih zalog energije, ki jo premore organizem. Ali lahko rastlina tudi občuti grozo približevanja nevarnosti?
Zamislimo si slepega človeka, ki ne vidi in ne sliši prihajajoče nevarnosti. Živi v prepričanju, čeravno zmotnem, da nevarnost ne preti. Kakšno je njegovo presenečenje ko na roki začuti komarja, ki ga piči. Kako veliko bi bilo šele presenečenje, če bi na vratu začutil čekane zveri.
Rastlina lahko vidi svetlobo, vendar ne razloči objektov. Začuda rastlina lahko sliši. Zvok je pomemben pri kalitvi semen in pri rasti. Mlade korenin koruze naprimer rastejo proti viru, ki oddaja zvok bodisi po zraku ali po vodi s frekvenco 200-300 Hz. Zagotovo lahko občuti mehanski dotik. Dotik žuželke, gosenice, ki žveči njeno tkivo. Kar naredi rastlina potem je izjemno. Z rezonančnim prenosom energije pride do sočasnega nihanja sosdnjega lista in rastlina vklopi svoj imunski sistem, ki na delih rastline, ki so daleč stran od gosenice proizvaja snovi, ki omogočijo njeno zaščito in preprečijo nadaljno zauživanje rastline.
Kakšna je torej groza rastline, ko začuti topel zadah ustne votline in tresenje svoje strukture, ko se začenja zvečenje in smrtni boj spredatorjem. Za razliko od živali je njena tkivna struktura med zvečenjem živa in to občuti. Za resno obrambo je sedaj prepozno. Kar lahko naredi je to, da povzroči neužiten okus v ustih ali resne prebavne motnje in na ta način obvaruje vsaj svoje vrstnice, ali pa seme potuje nepredelano v nov kraje in avanture.
Biologija je kruta. Vegetarjanstvo ni nič bolj plemenito kot ubijanje živali. Oboje je življenje, ki se prehranjuje z življenjem. Naj nas pri tem ne zapelje sladka misel, da je eno plemenito in drugo barbarsko.