Kje je meja med enoceličnim in večceličnim?
Osnovna enota v biologiji je celica. Celice se pri vseh organizmih, razen pri bakterijah, med seboj povezuje v bolj kompleksne strukture. Več celic v tkiva in ta v organe. Bakterije na drugi strani pa so prostoživeči nomadi, ki ne sodelujejo in se ne povezujejo. Tako je vsaj veljalo, dokler nismo v to podvomili.
Prvo življenje na našem planetu je bilo enocelično. Kdaj točno se je pojavilo ne vemo zagotovo. Predvidevamo pred približno 3.8 milijarde let. Razvoj več celičnih bitij je potreboval še bistveno dlje. Prve verčcelične živali so se pojavile pred približno 600 milijoni let. Razvoj enoceličnega v večcelično prestavlja enega izmed osrednjih dogodkov v zgodovini biologije in je drastično sprememnil ekologijo planeta.
Enoceličnost je brez vsakega dvoma ena najbolj uspešnih strategij preživetja na planetu. Mikrobi so bili in ostajajo najštevilčnejši organizmi planeta. Vendar je enako zanimivo, da so večcelični organizmi, po tem ko so osvojili to strategijo, ostali večcelični. Zakaj, če je enoceličnost najuspešnejša strategija preživetja? Običajen odgovor na to vprašanje je kooperacija, ki poveča možnosti.
Vendar kooperacija ni nekaj, kar je značilno samo za večcelične organizme. Sodelovanje med celicami obstaja tudi v mikrobnem svetu. Celice si izmenjujejo signale, skupaj izdelujejo dobrine javnega značaja, skupaj sodelujejo pri proizvodnji antibiotikov, proizvajajo skupne encime, proizvajajo celo svetlobo kot odziv na sodelovanje. Vse to so atributi večceličnosti, ki jih najdemo pri večceličnih organizmih.
Obstaja pa ena stvar, ki bakterijam v suspenziji manjka in to je povezanost med celicami. Tega v planktonu ni, oziroma smo zelo dolgo tako mislili. Pred kratkim smo v našem laboratoriju z uporabo napredne mikroskopije pokazali, da v bakterijskem svetu obstaja do sedaj neodkrita in nevidna mreža mehanskih stikov med bakterijami. Bakterije v tej mreži občutijo prisotnost sosedov in so z njimi fizično povezane na relativno dolge razdalje. To bi lahko ponazorili tako, da bi v plesni dvorani premik enega plesalca povzročil gibanje vseh ostalih. Tak ples pri bakterijah še ni bil pokazan. Bistvo naše raziskave je torej prelom z dogmo, ki je vladala v biologiji.
Zdi se, da bakterije imajo vse tisto kar omogoča razvoj večceličnosti, da so večcelične. To ima praktično vsaka suspenzija bakterij. Ali gre za iste vzorce kot pri klasičnih večceličnih organizmih? Odgovora na to vprašanje pa trenutno še ne poznamo.