Eksperiment z napako
Eksperimentalna napaka je alfa in omega raziskovalnega dela. Ni eksperimenta, ki ne bi vseboval napake. V tem ni nič tragičnega. Z napako smo se naučili živeti in največkrat to ni tako huda ovira, da ne bi uspeli videti vzorca, ki se skriva v podatkih. Stvar postane problematična, ko napake ne znamo, zmoremo ali nočemo eksperimentalno oceniti. Tak raziskovalni podatek je malo ali nič vreden. Zavaja in pači resnico. In tega je v raziskovanju občutno preveč. Ker je avtoriteta raziskovalca v njegovem podatku, je to pomembno prav za vsakega, ki prisega na avtoriteto znanosti.
Če na primer vzamemo pod drobnogled gojenje celic kaj hitro ugotovimo, da je ponovljivost hud problem. V gojišče skoraj nikoli ne damo posamezne celice ampak nekaj miljonov celic, ki imajo svojo individualnost tako, kot jo ima vsak izmed nas med milijoni drugih ljudi. Zdi se precej neverjetno, da bi naključno izbrani ljudje, ki bi jih spravili na samotni otok vedno razvili enako skupnost ne glede na to, kako smo na začetku izbirali. Podobno tudi pri gojenju mikrobov opažamo, da je vsako gojenje nekoliko drugačno.
Ker gojenje celic predstavlja prvi korak pri zasnovi eksperimenta in je odziv nepredvidljiv potem se lahko povsem upravičeno vprašamo kaj lahko od takšnih eksperimentov sploh pričakujemo. V najslabšem primeru verjetno nič, ker bo stvar neponovljiva in vsakokrat drugačna. V najboljšem pa zadovoljivo statistično povprečje, ki ga omogočajo velika števila. Še sreča, saj bi bil sicer vsak poskus izvedeti nekaj novega obsojen na propad. In pri mikrobih res nimamo težav s števili. Preko noči lahko dobimo na milijarde ponovitev istega poskusa. To je statistika, ki si jo lahko zdravnik ali nutricionist samo želi in ji upravičeno zavida.
Vendar dobra statistika še ne ponuja magične rešitve. Statistika velikih števil lahko še vedno pridela neumnost. Če pogledamo kakšnega spola je povprečen človek pridemo do statistične ugotovitve, da je pol moški in pol ženska. V statistiki se izgubi vsakršna individualnost in s tem resničnost. Omogoča pa navidezno resničnost populacij. In s tem smo še kar zadovoljni. Naši možgani tako ali tako lahko funkcionirajo zgolj, če stvari spravljamo v skupine in kategorije. Potem lahko primerjamo, iščemo razlike in podobnosti.
Je sploh kakšen izhod pri iskanju resničnosti. Fiziki in kemiki prisegajo na še bistveno večja števila. Osnovo kemijskega računanja predstavlja mol snovi ali nepredstavljivo število 602.214.179.000.000.000.000.000 ponovitev istega poskusa. Pri tem lahko zlahka spregledamo nekaj milijonov ali pa milijard drugačnih izidov. Verjetnost, da smo sedaj zadeli pravi izzid se je znatno povečala. Zato so v kemiji in fiziki stvari precej bolj predvidljive in napovedljive. To daje fizikom in kemikom nek priviligiran položaj, ki pa je v temelju na majavih nogah. V ozadju je še vedno statistika, statistična mehanika, ki proučuje povprečno obnašanje sistema. Individualnosti ni.
Če pomislimo, kam vse smo prišli s takim eksperimentiranjem v naravoslovju potem lahko zaključimo, da statistični model v osnovi deluje in kljub občasnim zdrsom omogoča napredek na polju znanja in kolektivne zavesti. Za posameznika pa je podatek o povprečni vrednosti neuporaben in vsak se more še vedno znajti kakor ve in zna. Individualnost je skrita v eksperimentalni napaki.